Moker oz. svež ali suh les?
Tako kot že v kakšnem prejšnjem članku, naj tudi tokrat za uvod napišem, da je članek sestavljen na osnovi lastnih izkušenj in brez predhodnih teoretičnih znanj. Se pa vsekakor priporočam za kakšne strokovne pripombe ali izkušnje oz. predloge izkušenejših.
Sam sem do sedaj več delal s suhim lesom, ker sem svoje prve izdelke izdelal kar iz lesa, ki je bil zložen za kurjavo. Pri že suhem lesu je malo verjetno, da bi vas še kaj presenetilo. Razpoke so bolj ali manj že tam, kjer so želele biti in se jim lahko izognete ali jih vključite v dizajn. Osebno se izogibam preveč razpokanim kosom lesa, če pa že je kakšna razpoka, jo raje poudarim, kot skrivam. O razpokah sem tako že pisal in zato tokrat ne bi šel v podrobnosti.
Z dleti, je vsekakor veliko lažje delati s svežim lesom. Dleto se bo kar pogreznilo v svež les in razlika napram suhemu kosu lesa je res očitna. Če bi delal z dleti, bi se zato zagotovo odločil za svež les - še posebej kadar gre za večje artikle.
Je pa težava pri svežem lesu ta, da zna naknadno počiti. In to ravno tam, kjer bi si najmanj želeli ;) Kadar obdelujete svež kos lesa, polizedelek zmeraj hranite zavit v kakšno krpo in v plastični vrečki, da se ne more prehitro sušiti. Pričakujete lahko tudi kakšne naknadne deformacije in najbolje, da grobo obdelan izdelek pustite stati kakšen mesec ali več, preden ga do konca obdelate. Tako boste mogoče še lahko kaj popravili, če bo potrebno. Ali pa se preprosto pustite presenetiti in uporabite deformacije v svoj prid.
Kar se električnih orodij tiče, so za moker les bolj primerna orodja z rezili kot rašplje. Rašplje v grobi granulaciji tudi lepo odjemljejo material, finejša granulacija pa se pri določenih vrstah lesa rada zapolni in potem ni več učinkovita ali celo zažiga material. Prednosti rašpel pred orodji z rezili so, da ne tresejo, in jih je lažje kontrolirati ter obvladovati. Še posebej to pride do izraza pri tršem suhem lesu. Pa tudi velikosti in oblik je precej več, kot v primeru rezkarjev.
Pa da ne bom pisal preveč na splošno; kar predpostavimo, da ste dobili svež les. V tem primeru - če imate čas seveda - predlagam, da se ga kar lotite in ga na grobo obdelate ali z grobimi rašpljami, če imate veliko materiala za odstranit vam bo prav prišel Lancelot disk z žagno verigo, drugače pa orodja z rezili: TurboPlane, MiniTurbo, OrbiCut ali TurboShaft. Arbortechova orodja TurboPlane, MiniTurbo in TurboShaft se vsa montirajo na kotno brusilko, OrbiCut pa lahko poganjate z vrtalnim strojem, preko gibljive gredi gnane s Kirjes motorjem za brušenje in poliranje, ali izkušeni tudi s premim brusilnikom z nastavljivim številom obratov.
Začnete z največjim orodjem, ki omogoča najhitrejši odjem materiala in potem z manjšimi orodji obdelate še detajle. Vsekakor si pustite dovolj materiala za naknadno polfino in fino obdelavo. Zopet pa ne preveč, ker je po mojih dosedanjih izkušnjah manj možnosti za razpoke, če imate tanjše stene. Bo prej prišlo do deformacije, kot da bi razpokalo. Ni pa seveda zagotovila...
Tako obdelan kos pustite sušiti ovitega v kakšno krpo in papirnato vrečko. Mogoče sprva celo še v plastični vrečki, a tam ga ne smete imeti dalj časa, ker se bo pojavila plesen. V plastični vrečki ga hranite zgolj v času, ko ga še obdelujete.
Svež les, ki ga nimate časa obdelati, je potrebno hraniti nekje v senci, da se prehitro ne suši. Cela debla sem osebno začel razpolavljati, nimam pa še dovolj rezultatov, da bi lahko potrdil, če je to dobra metoda. Vsekakor je problematična sredica debla in če boste deblo razrezali, bo predvidoma manj težav z razpokami, kot če ostane v celem kosu. Obstajajo pa tudi metode za vzdrževanje vlage v lesu, a jih sam še nisem preizkušal.
Čez mesec ali več - odvisno od debeline sten polizdelka - pa lahko izdelek dokončate. In ker bo tokrat bolj suh, ne bo težav niti s finimi rašpljami in boste tako lahko res do potankosti in zelo kontrolirano obdelali vse detajle, ki ste si jih zamislili. Na koncu pa seveda brušenje, ki je pa tudi veliko bolj priporočljivo, ko je les že suh.
Kadar obdelujem suh les že od samega začetka, se ga najraje lotim kar z rašpljami. Res je, da se bolj praši, a je delo bolj kontrolirano, predvsem pa sproščeno, ker ni potrebne toliko moči za držanje kotne brusilke ali premega brusilnika. Še posebej kadar ste že blizu končne oblike, se sam raje poslužim rašpel, ker se bi mi težje zgodilo, da bi kje odstranil preveč materiala. Še posebej zato, ker rad izdelujem tankostenske lesene izdelke. In je v takšnem primeru potrebno že tudi razmišljati, da bo ostalo dovolj materiala za brušenje površine. Se mi je namreč že zgodilo, da sem si premalo pustil za brušenje in potem nisem mogel odpraviti vseh nepravilnosti na površini, ker bi bila stena že pretanka…
Dopolnilo za struženje lesa: Ker me je pot zanesla tudi v struženje, sem se odločil pripisati nekaj tudi o tem. Če želite imeti večjo skledo, boste večinoma primorani vzeti dokaj svež kos lesa. Zakaj? Ker boste težko kje našli velik in debel kos brez razpok za kakšno večjo skledo. Za razliko od prostoročno izdelanih skled, pa se pri struženih precej bolj pozna deformacija, ki je posledica sušenja.
Pri prostoročno obdelani skledi lahko torej izdelate dovolj tanko steno in le-to pustite, da se posuši brez, da bi dejansko opazili kakšne vidne spremembe na izdelku. Pri postruženi skledi pa se še kako vidi, da ni več okrogla. Zato strugarski mojstri sklede iz svežega lesa postružijo precej na debelo in jih potem pustijo sušiti kakšno leto, ali pa sušenje pospešijo z mikrovalovno pečico. Po sušenje na pol obdelano skledo ponovno vpnejo na stružnico in jo obdelajo do konca. Samo na tak način bo končana stružena skleda dejansko okrogla.
Kot primer: Pri skledi premera 27 cm, kjer sem steno postružil na cca 15 mm debeline in sem stružil nekje napol suh les, je zgornji rob sklede v kakšnem tednu dobil obliko elipse s kar 2 cm večjo osjo v eni smeri. Les je bil hruška in skleda ni počila. Samo deformirala se je. In pri prostoročno obdelani posodi se to niti opazilo ne bi, ker običajno ne delam neke pravilne geometrijske oblike. Na okrogli skledi pa se takšna deformacija opazi že od daleč. Mogoče si takšen učinek kdaj celo želite in dejansko tudi meni ne izgleda slabo, če je skleda ovalna, a bi si vseeno želel kdaj dobiti popolno okroglo obliko končnega izdelka, če že stružim na okroglo ;)
Da ni potrebno čakati celo večnost do končnega izdelka, lahko postopek sušenja pohitrite z mikrovalovno pečico. Izkušen strugar Stanislav Lamovšek na osnovi osebnih izkušenj pravi takole:
- Sušiti na čim manjši moči
- Nastavitev moči je malo odvisna od debeline izdelka in jakosti pečice
- Časovno po 2 minuti in to tudi 10x s premori
- Zaželjeno je, da posodo dvignete od krožnika
- Lahko jo zavijete tudi v papirno vrečko ... ni pa obvezno
- Ko vrečka ne bo več vlažna ste blizu cilja
- Obvezno tehtajte posodo po vsaki fazi
- Količnik med mokrim in suhim lesom je cca 1,4.To ti koristi ko tehtaš, da vidiš koliko imaš še do cilja...
Vaza na fotografiji levo je izdelek gospoda Lamovška in ima premer cca 15 cm, višino cca 25 cm, je polna grč, les češnja, struženo iz povsem mokrega lesa... Sušeno z mikrovalovko in brez vsake razpoke.
Desno na sliki pa je odličen primer kar se tiče pokanja lesa. Avtor izdelka je prav tako strugarski mojster Stanislav Lamovšek in zelo nazorno prikazuje posledice neenakomernega sušenja lesa. Del surovca, ki je bil obdelan v tankostensko čašo, ni počil; kjer je material ostal v enem kosu, pa se je zaradi neenakomernega sušenja pojavila konkretna razpoka. Še nekaj dodatnih nasvetov gospoda Lamovška:
Les se pri sušenju ne krči dokler je vlažnost nad cca 30 %, pod to točko (odvisno od vrste lesa) pa se začne krčiti in posledično pokati. Nastopijo deformacije oblike ali razpoke. Težnja pri sušenju naj bo v tej smeri, da ima cel volumen lesa enako vlažnost. Zato počasno sušenje. Notranja vlaga namreč težko prehaja v zunanje plasti, ki se hitreje izsušujejo.
Potrebno je paziti na prenaglo sušenje zunanjih robov. Občutljive robove, ki bi se prenaglo izsušili, je dobro zaščititi. Če se bo izdelek še obdeloval, z lesnim lepilom, drugače pa z lepilnim trakom. Pomagajo izkušnje in poznavanje delovanja lesa. In kot rad doda strugarski mojster Lamovšek "Sušenje lesa ni enako sušenju gat."
Se priporočam za vaše osebne izkušnje in vam želim veliko prijetnega dela z lesom!
Prosim prijavite se za komentiranje
