Leseni izdelki in razpoke
Najprej naj napišem, da nimam lesarske izobrazbe in pišem to na osnovi lastnih izkušenj brez teoretičnih znanj.
Les je živ material in kot takšnega ga je potrebno tudi jemati. To mu daje ravno tisti poseben čar, čeprav lahko priznam, da sem včasih kar razočaran, ko se mi naknadno pojavi kakšna razpoka. Pravzaprav sem se odločil napisati ta članek ravno zaradi razpoke, ki sem jo opazil danes zjutraj na novem izdelku, ki ga oblikujem iz - sem bil prepričan - suhega lesa.
Zato sem čez noč pustil obdelovani kos kar v delavnici in zjutraj na moje razočaranje, zagledal dve razpoki. Pa tako sem bil vesel, ker na celem kvadru ni bilo nikjer nič razpokano. Običajno namreč še nedokončan kos povijem v krpo in položim v polivinil vrečko, da se kos ne suši. Tokrat na to nisem pomislil, ker je kos lesa že star in sem predvideval, da dovolj suh. Ampak, ko z obdelavo odpreš notranjost, se razmere spremenijo in po mojih izkušnjah - vključno s to zadnjo šolo, se izkaže za dobro, če se kos do končne obdelave z oljem, hrani v polivinil vrečki. Seveda to ni garancija, da se razpoke ne pojavijo, zagotovo pa pomaga.
Do razpok pride, ker se zunanji obod debla suši in krči hitreje, kot sredica. To sem zelo nazorno videl na primeru šatuljice, ki sem jo izdelal iz še dokaj svežega lesa javorja. Deblo sem razpolovil na dve polovici in iz ene izdelal spodnji del - posodico, iz druge pa pokrov. Izdelek sem cel čas hranil povit v krpo in v polivinil vrečki. Ko sem šatuljico naoljil, sta se pokrov in posodica lepo prilegala. Nekaj dni kasneje, pa je pokrov nasedel zgolj na sredini in na vsako stran sem imel 5mm špranje, da se je pokrov zibal sem ter tja. Nikjer ni bilo nobene razpoke, ker sem izdelal dokaj tanke stene in se je izdolbeno deblo po obodu lahko skrčilo brez sil, ki bi ga vlekle vsaksebi. Tako se je zgornji rob posodice na levem in desnem robu spustil in se je oblika deformirala. Isto se je zgodilo s pokrovčkom. Če bi ti dve polovici ostali skupaj, bi zagotovo počilo nekje po sredini.
Se pravi, da se je z obdelavo svežega lesa možno izogniti nekaterim razpokam. Seveda je odvisno od oblike izdelka, debeline sten ter orientacije lesa. Sem podobno naredil z večjo posodo iz breze, ki je bila po premeru skoraj pol metra, a izdelana prečno na rast drevesa. In seveda mi je po obodu počila. Sem vprašal proizvajalca majhnih sušilnikov za les - Plano (en takšen sušilnik imam tudi naročen in bom sporočil svoje izkušnje, ko ga stestiram - čas sušenja lesa se skrajša iz 5 let za 5 cm debeline na 5 tednov), če bi se dalo temu izogniti s pravilnim postopkom sušenja lesa, a mi je odgovoril, da težko, ker se v vsakem primeru sredica suši drugače kot obod in bi to bilo dosegljivo zgolj, če bi se sredica lahko odstranila med postopkom sušenja ;)
No, in kaj narediti z razpokami? Osebno nisem pristaš skrivanja, ker se vidi. Razen, če gre za res majhne razpokice. Vsekakor ne kitati s kitom za les, ker to zmeraj ven pade. Zagotovljeno! In potem izgleda še grše. Kot na primeru gornje fotografije, sem jaz namerno poudaril razpoko in jo zalil z grafitno obarvano epoksidno smolo. Zelo lepo pride tudi kakšna srebrna ali svetla barva. Odvisno od odtenka lesa in velikosti razpok. Razpoka je tako lahko tudi okras. V primeru večjih razpok na zunanjem robu, jo lahko celo "zašijete" z žico ali usnjenim trakom in tako dodate izdelku še dodatno vrednost, namesto da ga zavržete. Nekomu bo pa to morda še bolj všeč. Nihče pa tako ali tako ne ve zakaj in kdaj je nastala razpoka ;)
Verjetno se bo kdo vprašal, zakaj bi sploh bilo potrebno izdelek zavijati med procesom izdelave, saj ga lahko končaš v enem dnevu. Če ponujam takšno odlično orodje za obdelavo lesa, zakaj potem rabim toliko časa za nek izdelek? Dobro vprašanje! V bistvu krivda ne leži v orodju. Ali pač? Saj, če mi orodje ne bi dopuščalo komplicirati z oblikami, potem bi bil res hitreje gotov. A ker imam možnost, preizkušam razne oblike in krivine ter sproti spoznavam kaj se da in kaj ne. Oziroma, kaj bom še kdaj ponovil in česa ne, ker se vse že res preveč zaplete. Običajno je najtežji del potem brušenje... In ker si obliko sproti izmišljujem, potrebujem med fazami pavzo, da se lahko odločim kako naprej. In tako je včasih potrebno kaj tudi prespati. Imam na mizi že več kot dva meseca eno skledo, ki so jo na FB krstili za modrc in jo vsak dan opazujem a še vedno nimam ideje, kako točno bi želel nadaljevati. Je že skorja gotova, a manjkajo še tisti zadnji detajli... V tem torej tiči razlog za dolgotrajen postopek izdelave.
Prosim prijavite se za komentiranje
